Naša šola se nahaja na pol poti med Ljubljano in Vrhniko na obrobju ljubljanskega polja. Šola stoji na mejni črti med manjšima krajema Log in Dragomer. Šola stoji ob stari magistralni cesti, tako da jo lahko vidite vsi, ki vas bo pot zanesla na naš konec – če ne drugače pa ko se boste peljali na morje. Če dobro pogledate jo boste opazili tudi iz avtoceste, nekje na sredi poti med Ljubljano in Vrhniko.
Moj domači kraj je Dragomer, prijetna vas v kateri živijo prijazni ljudje. Hišice z lepo urejenimi vrtovi, kakor pajkovo mrežo prepleta niz ulic in uličic. S treh strani je vasica obdana z griči posejanimi z mešanimi gozdovi. Na vrhu enega od njih stara cerkvica prijazno bdi nad prebivalci doline.
Dragomer je ravno prav odmaknjen od vrveža v glavnem mestu naše domovine, pa spet dovolj blizu, da je lahko skoraj del njega. Leži nekje med Ljubljano in Vrhniko, ob že od nekdaj prometni in pomembni cesti, ki povezuje notranjost z morjem.
Že od kar pomnim, se kraj venomer spreminja. Pa ne le njegov videz, temveč predvsem moj odnos do njega. Sprva je bil zame le vas, v kateri sem živela oz. živim. Zdaj pa nanj gledam, kot na moj rojstni kraj, v katerem se je začela moja življenjska pot, kjer preživljam srečno otroštvo in kjer želim ostati še dolgo, dolgo časa. Dragomer je nekaj posebnega. Tu se stikajo vse moje misli, sanje in občutki. In prav ti mi naje občutek varnosti in topline rodnega kraja.
Upam, da mi nikoli ne bo treba zapustiti moje domače vasi, kajti sonce, ki zjutraj posije na mojo posteljo in me pogreje, ne bo nikjer nikoli posijalo tako prijetno, kot v Dragomerju. Če pa se le zgodi in bom nekega dne morala oditi, se bom vedno znova vračala in se spominjala lepih trenutkov, ki sem jih tu preživela. Ponosno bom govorila, da sem prava Dragomerčanka.
(nekdanja učenka naše šole Nina Oblak)
